dva-osem

Pravo poletje je bilo tistega avgusta 2008. Do 40 stopinj je pokazalo na termometru, vmes je bila tudi katastrofalna toča na Ptujskem. Baje. Jaz sem na drugi strani poloble zmrzovala že pri +16 stopinjah.

Z Anito in Tereso smo, nek avgustovski dan torej, stale na eni od gospodarskih ulic Buenos Airesa, ko se je svet ustavil. Ni bil pokol, ni bil potres... Za naju Slovenki nič nenevadanega, da na tak siv dan vidiš nekaj snežink, ki poplesavajo po zraku. A za buenosairčane, ki so jih videli prvič v življenju, kot nama je pojasnila Teresa, je bil "kind of a big deal".

Pomislila sem, kako žalostno, da ne poznajo prave zime. Meni je zima tako lepa. Prava zima mi predstavlja otroško razigran letni čas, ker bolj kot katerikoli drugi, v meni prebuja vse tiste radostne občutke, ki sem jih kot deklica preživela na snegu. Svoj čas smo imeli velik "kup šodra" na zadnjem dvorišču. Tam sem se lopatkala ali sankala od jutra do mraka. Ko me je pričela zamikati še smučka, mi je ati (pred najinim sedanjim studijem) naredil "halfpipe", da sem se lahko v miru spotikala iz kupa na kup. Neumorno, cele dni. Zares sem uživala v družbi same sebe in zime.

Še bo kdaj zima? A je dva dni ivja na drevesih vse, kar bo od zime? Trenutno kaže, da se vedno bolj prestavlja v pomlad... s tem bi se lahko pomirila.

A kaj ko se v tem trenutku (Avstralija) že vsi dodobra zavedamo, da smo zafurali planet in da lahko pričakujemo posledice. Če bomo ostali le brez prave zime, bomo še srečni.

Blue Ivy

Blue Ivy. Tako sem poimenovala tokratno pravljično lokacijo. No, ta "pravljična" lokacija je oddaljena od doma le kakih 300 metrov in ob prehodu čez gozd prideš na nič kaj pravljično pokopališče. Gaj v Gorišnici ne zveni tako privlačno, a?

Popolna lokacija

V službi se konstantno srečujem z vprašanjem "popolne lokacije". Kaj pa je popolna lokacija zate? Zame je to popolna lokacija. Ta dan me je neznansko bolela glava, zato sva skočila na svež zrak. Ustvarjat. V dvoje. In življenje je postalo lepše. Zato je to moja popolna lokacija.

Si lahko zamisliš koliko letalskih letov se opravi samo zaradi hotenja po popolni fotki za instagram? Verjemi, ne moreš.

Kot kontra odgovor iskanja popolne fotke na drugih koncih sveta, predstavljam najlepše možno v danem trenutku v domačem kraju. Mislim, da je to največje darilo sebi - zmožnost videti nekaj lepega v vsakodnevnem, videnem ali morda celo samoumevnem.

Bor pravi, da rad bere moj blog, ker me še malo bolj spozna. Si lahko predstavljaš? 24 ur na dan sva skupaj - doma, v pisarni, med fotkanji, na sestankih, na delavnicah, povsod... in na koncu dneva mi reče, da komaj čaka novi blog, da me bo še malo bolj spoznal. Vem, jackpot.

In ravno zato sem toliko bolj vesela, da lahko v to objavo vključim še njegov del. Dodajam video izdelek, da lahko na isto lokacijo pogledaš še iz njegovega zornega kota.

Hvala dragi, ker si Gorišnico sprejel za svoj kraj.

Si pišemo! Lp, Karina Laura