Prva objava
Prvo objavo na blogu sem si zamišljala dolga leta. Točno sem vedela kaj vse bi želela sporočiti, kako pogosto bi želela pisati, koliko časa pred objavo dragemu kolegu slavistu poslati besedilo, da bo le to slovnično korektno ... in tako naprej in spet nazaj.
Vendar kljub vsem točno dodelanim idejam nisem uspela narediti nič. In da ta moj ljubi blog ne postane le še ena novoletnih zaobljub, v tem trenutku polagam temeljne kamne. In to s temo, ki je ni bilo nikoli na seznamu mojih želenih objav.
Kam bi šla? Na lučke. In se že voziva v Zagreb.
Ne na Ptuj, ne v Celje, niti ne v Varaždin ali Ljubljano. Najbolj samumevno in naravno zavijeva za Zagreb. Za Borisa sicer povsem razumljivo; oba starša sta Purgerja. Tam je tudi baka. Vsi vonji po keksih, palačinkah, pečenem kostanju ga spomnijo, da mi pove kakšno prigodo z bako v Zagrebu. Ne vem kdaj točno je ta "Zagreb, moj grad" prijel tudi mene.
Po svetovnih palačinkah (niso bile presladke!) v Choco cafe, me je dragi vodil z množico v hrib. Bila sva včeraj, na Štefanovo, ko je bilo mesto res nabito polno. Sicer imam rada presenečenja in tudi Boris je izgledal, kot da zares ve kam in zakaj... Pa vendar mi je vse skupaj postalo malo čudno, ko se se odprla vrata podzemnega prehoda. Tiho sva sledila koloni, naprej se ni videlo in zares me je tu in tam obhajal občutek, da gremo "na plin". Sem se opominjala, da je advent in da je to najbrž kakšna top destinacija.
Potem pa le ta pogled. Kako kjut! In moji ljubi Hrestači v višini treh metrov. Borisu je to presenečenje res uspelo! Najprej, da mu je sploh uspelo nekaj skriti pred mano, ker jaz res hočem vse vedeti in razumeti ter biti pripravljena. Nato pa seveda bravo za izbor ene od številnih adventnih točk Zagreba, ki me je popeljal v čas "Cuker jame" na Ptuju, kamor me je vozila sestra. Niti približno se ne spominjam izgleda tiste jame, se pa spomnim občutka nestrpnega pričakovanja - ravno takega kot je bilo včeraj. Če bi imela otroke, bi jim pokazala to.
Vsi se sprehajajo, če temu tempu lahko rečemo sprehajanje, in s svojimi telefoni zavzeto beležijo vse trenutke in okraske. Kaj ljudje naredijo z vsemi temi fotkami na telefonu?
Doživetje se imenuje Advent u tunelu in se nahaja v tunelu Grič. Lahko ga obiščete vse do 7.1.2020. Vendar pazite na delovni čas in smer pohoda.
Po ozki uličici, ki neverjetno spominja na Piransko, sva se rinila skozi nepregledno množico na Gornji grad. Lovila sem sapo a hkrati hitela, da preverim ali je muzika v živo. Komad poznam: "tako dobar".
Sedaj mi je že jasno, letošnja osrednja tema Adventa v Zagrebu mora biti Hrestač.
Kod Matoša je res lepo. Vsak centimeter je okrašen. Vsakih nekaj metrov je aranžirana scena namenjena za selfije. Destinacije se res najlažje prodajo skozi to, kako lep selfie lahko narediš. Pa sej razumem, a mi je kljub temu nadležno, da imajo vsi telefone v rokah in fotografirajo v vse smeri, non stop.
Sreča in pol. Ko sva se torej prebila skozi vse okraske in "photo pointe" ter ljudi, ki se navdušujejo nad hrano, kot da že nekaj dni niso jedli... Končno vidim, da je glasba zares v živo. Mega koncert "iznenađenja". Dan za presenečenja, moj dan! Rada jih poslušam in tudi prijetni so za pogledati, Elemental namreč. Hej Mirela!
Upravičeno se imenuje najromantičnejši del mesteca. Če pravilno izkoristiš set up lahko imaš lepo novo profilko. Mimoidoči so pridno ponavljali za nama, tako da ... par lepih profilk se obeta.
Na drugi strani "Strossmayerovog šetališta" je pa vse v zeleno rdeči.
Hiške s hrano so enotno obarvane v zeleno z rdečimi napisi in strešicami. Ljubko. A gužva mi preprečuje, da bi se poglobila v kulinarično ponudbo. To me čaka kak drug dan.
Božičkova pisarna je bila sicer ob 8. uri zvečer zaprta, a malčki so vztrajno povpraševali po njem. Opaziš, da ima tudi Božiček rad Hrestača?
Zagreb naju nikoli ne razočara. Razen parkirne hiše Cvjetni, ki med prazniki ni omogočala uporabe toalet.
Spontano, brez velikih pričakovanj sva doživela vse kar bi si tudi izbrala iz seznama, če bi le pogledala nanj. Kako zelo sva potrebovala ta odmik od delovnega okolja. Nekaj uric samo za naju. Prekrasni spomini so to. In bodo, saj pripravljam photo book najinih doživetij leta 2019, da bodo vedno blizu. In da lahko tudi baki pokaževa, kje vse hodiva in misliva nanjo.
Lahko noč Hrestač in lučke. Se vrneva kmalu!
Karina Laura
